srečna in nesrečna. vesela in žalostna. ljubim in neljubim. živim in sem mrtva.

ujeta med resničnostjo in snom.

sem jaz in čakam, da postanem popolna, čakam. lebdim med možnostmi. med vesm kar bi lahko bilo a nikoli ne bo. živim s sanjami v sanjah, v svojem svetu v katerega spustim le redke. v svetu sem kar sem, jaz kakeršna sem bila, sem sedaj, in kakršna bom postala in bi lahko postala. počnem kar hočem.

sem le jaz. sama. s prijatelji. z nekom.

čutim, a to skrivam. čutim, a si ne pustim. čutim in si želim. čutim, a nevem če je to prav.

živim z idejami, sanjami in kančkom resničnosti. dojemam, mislim, sledim času. sem človek z napakami, sanjami in ideali.

imam želje in skrivnosti. strmim po nečem kar mi se ni znano. imam glasbo, knjige, prijatelje.

imam kar si pustim imeti. povem kar si dovolim, povem kar mislim, da ne bo imelo posledic. povem kar lahko, kar si upam. nočem prizadeti nikogar, a vedno je nekdo, ki vseeno je.

dam in vzamem. ljubim in sovražim. sem prijatelj in tekmec.

sem kar sem, kar si dovolim biti, kar misliš in želiš da sem.

nebo so božale strele, grom pa je agresivno udarjal v oblake. Ireth je sedela pred kaminom, sedaj že preoblečena, si sušila lase inpila čaj. na okenski polici je sedel Elwë in razmišljal kako naj ji pove. lola pa je vsa energična frfotala po sobi saj se je bala nevihte.

“povedal mi boš, kajne?” nenadoma reče Irethin zdram Elwëa iz globokih misli.

“ja, povedal ti bom,” rece in se odpravi na fotel blizu kamina, “kako si prišla v ta svet in vse ostalo kar te bo zanimalo.” ireth se je presedla in se zazrla v plamene ki so poplesavali in pripovedovali svojo zgodbo večnosti.

” kot si že opazila to ni tvoj svet. mi zanj nimamo imena. popotniki pravijo, da je večinoma prekrit z gozdom kar je kopnega in z obširnim oceanom. sam živim tu že celo življenje in nevem koliko so pripovedke resnične.” Lola, ki je pričela poslušati se je umirila in se namestila na poličko nad kaminom.

” ti si prišla skozi portal. nevem zakaj in nevem kako, da si prisla skozi in na zalost niti nevem kako bos sla nazai.” Ireth se je ob tem zdrznila na obrazu pa ji je prebivala žalost. Elwë je odkorakal do knjig in vzel najdebelejšo. vsedel se je na tla poleg Ireth in pričel listati po knjigi. Ireth je počasi odtrgala zasanjan pogled od ognja in pogledala knjigo. listal je kar nekaj časa preden je nasel del, ki ga je iskal.

pričel je brati z mirnim glasom, ki je melodično odmeval po sobi.

misli, ki tavajo in iščejo odgovore na vprašanja na katera ni odgovorov. postavljajo uganke, ki so nerešljive. vidijo stvari za ketere vemo da so domišlija, ali pa so nam to samo povedali.

misli so čista energija ujeta v nas. ujeta v splet vprašanj, odgovorov, dogodkov. preteklost, sedanjost, prihodnost, v čas.

mi misli navdajamo z občutki in čustvi. tako si prikažemo sanje ali pa videnja že videnega ali pa tistega kar bomo šele videli.

misli prikatujejo nas. misli nas zmedejo in vodijo.

misli živimo in one živijo nas.

odmor. trušč, ki odmeva veselje, jezo, strah, nemir, upanje in hrepenenje. zbrani v enem prostoru, tako različni a tako podobni. sama sedi na okenski polici, edina drugačna, in misli svoje misli, sanja o svojem svetu in gleda skozi steklo na prostranost, prostost.

vidi siv svet v barvah jeseni. vidi vrtinec listov, ki potuje po nebu in se spušča na tla in tke preprogo šelestečih barv.

veter njeno dušo odnese s seboj preko sirnega neba, čez gozdove, preko rek in jezer, čez poljane vse do vasi in mest, kjer opazijeta življenja ljudi, ki hitijo in ne poazijo magije, ki se dogaja okoli njih.

ko že obupa nad temu, da bi našla nekoga, ki bi ji bil podoben, v neki stavbi zagleda fanta in dekle, ki ravnotako kot ona strmita skozi steklo v prostranost in mislita svoje misli.

duša se nasmehne in zapleše in se zavrti nazai v telo, ravno v pravem trenutku, da se usede nazaj na svoje mesto in se prepusti toku vsakdanjika.

nisem sama. nisem edina.

na njenem obrazu pa igra skrivnosten nasmh.

celoten svet je pričel utripati v barvah jeseni.

nekateri so razmišljali o preteklosti, vročem in sončnem poletju on obžalovali da je že mimo. spet drugi so se predajali grozi in nezadovoljstvu ob prihodnosti, prihajajoči zimi. bili pa so le redki, ki so znali začutiti in uživati, opazovati in ljubiti sedanjost polno barv.

drevesa, ki so prikazovala odtenke, ki so ostali skriti čez ostali del leta, so se sedaj razvneli in razživeli, se prikazali v vsej svoji lepoti.

svoboda preplavlja ljudi in jih povede v svet katerega si prej sploh niso mogli predstavljati. prikaze nove barve nove odtenke nov ritem in glasbo. začara nas da razmisljamo izven okvirjev vsakdanjika in da zivimo tako kot je treba in kot hocemo. drznemo si vec in urisnicijemo tudi svoje najbolj divje nacrte in sanje.

vcasij nas preplavi poleg svobode tudi obcutek olajsanja, topline morda pa tudi ljubezni. ljubezno ki je cakala da se osvobodimo da nas lahko ujame.

v svobodi iscemo in najdemo. sreco in veselje razdajamo in sprejemamo, s tem pa pridobivamo prijatelje in prijateljstva krepimo, nadgrajujemo.

pletemo splet niti katere lazje razberemo in odvozlamo, seveda pa tudi zapletemo.

najdemo nacin da smo taksi kot smo in zivimo s svetom v polni velicini!

bila je praznina. praznina znotraj nje. bila je sama obdana z ljudmi, stroji, a bila je sama. čuden občutek jo je grabil v grlu, ni se ga morala znebiti. ta občutek so bili in so kriki jeze, žalosti, bolečine, razočaranja, skritih čustev in misli, samote. oči so jo žgale od neprejokanih solz. misli so ji umirale in ogenj srca ji je ugašal. bila je živa a hkrati mrtva. bila je tam a hkrati daleč stran.

videla je njega, ga pozdravila, se nasmehnila. imela je nadeto masko, ki je pravila: VSE VREDU, SEM SREČNA!

videla ga je sedeti tam na drugem koncu prostora. spadal je med ljudi, ki so ga obdajali. imela je toliko priložnosti, imela je premalo poguma, imela je sanje, sedaj ima samoto in odmev tistih sanj. samoto brez svetlobe upanja in sanje brez srečnega konca. hotela mu je povedati kaj čuti, želela si je, vendar ni. v njej je naraščala žalost.

nit misli je pretrga smeh tako imenovanih prijateljic, ki so se smejale vicu, ki ga je ona preslišala. pričela se je smejati in ponovno igrati svojo vlogo. vlogo popolne deklice s popolnimi prijateljicami v popolnem svetu.

ujela je njegov pogled, moder, kakor ocean in nebo, kakor žar nasmeha utopljen v laguni. ta pogled jo je razveselil in ožalostil. vedela je, da nikoli ne bosta več kot prijatelja, več kot znanca.

sploh ni vedela kaj si je mislila, da ji je postal tako zelo všeč, ni iz njeneha sveta. on spada v realnost v Svet. ona pa v sanje, pravljice in upe. med redke ljudi, ki izžarevajo barvo in luč, ne pa beline v črnini.

be what you are, not who they want you to be.

let your mind, imagination and dreams fly on the wings of your feelings and you will have the ride of your life.

v gozdu je sedaj zivela ze 3 dni. misli na dom so bile zakopane saj je rajsi razmisljala o Elwëu in o gozdu ter vilah. nato pa se je nenadoma spomnila ja svojo vas in svojo druzino. globoko se je zamislila in v oci se ji je prikradla odsotnost.

“zanima te kje si in kako se godi tvoji druzini kajne?” jo vprasa Elwë. zacudeno ga pogleda in odgovori ” ta kraj, ta del gozda me je popolnoma prevzel. vendar pa me skrbi za domace, ce je vse uredu. upam da jih ne skrbi prevec zame. poleg tega pa opazam da nisem v domacem gozdu.” presenecen, da je opazila spremembo se Elwë odloci da ji bo povedal vso resnico, vendar ne sedaj. najprej je cas da jo pomiri. govoril ji je pomirjujoce besede, ki so ji bozale skrb in jo tako utisale. Ireth je svoje misli zopet posvetila sedanjosti in ne preteklosti, domu.

Lola jo je to popoldne peljala k izviru nekega potoka. bilo je prekrasno. izvir se je pricel z majhnim slapom se nadaljeval v miniaturno jezero in se nato naprei iztekal neznano kam v gozd. v zraku je bilo polno metuljev, tla pa so bila prekrita z mahom in cvetlicami raznovrstnih barv. tu so tud visoka drevesa, ki so bila vcasih malo zastrasujoca dobila svoj car. vendar pa ju je pregnala nevihta. ko sta se v hisico vrnili cisto premoceni je Elwë zacuti, da je prisel cas da Ireth razkrije resnico.

Lola je Ireth vodila med drevjem, cez potoke, mimo velikanskih skal vse do obrezja neke reke, ki je ireth se nikoli ni videla. ob obali na majhni pcinici je stala hiska s stolpom podobnim svetilniku. ireth je bila nad pogledom popolnoma ocarana, pocutila se je kot v kaksni sliki, ki je domovala na steni v kuhinji njenega deda.

“pozdravljena.” zaslisi globok melodicen glas za seboj. presenecena se obrne in zagleda mladenica njenih let, vranje crnih las, ki mu segajo skoraj do ramen in oci modre kot nebo z odtenkom oceansko modre. zelela si je spregovoriti a se ji je jezik zavozlal v ustih in iz sebe ni spravila niti tona.

“El, El! ali imas kai mleka in cokoladnih piskotov?” je tok Irethinih misli prekinila Lola. ” seveda jih imam. jaz sem Elwë.” posveti svojo pozorvnost zopet Ireth. “Ireth sem.” ji uspe stisniti skozi ustnice. ” pridita v hisi imam pripravljen caj in za kosilo bomo jedli ribe.” ter pokaze svoj ulov. sele sedaj je ireth opazila da v rokah drzi mrezo, ribisko palico in 3 ribe.

odpravili so se v hisko ki je bila obdana s cvetocim vrtom, notranjost pa je bila svetla in lepo opremjlena. Ireth je vstopila z zadrzanostjo in ocaranjem, Lola pa se je zapodila skozi vrata in poletela v kup cokoladnih piskotov, ki so samevali na krozniku sredi mize.

Elwë se je takoj lotil priprave kosila se prej pa je postregel caj, katerega okus je bil Ireth zelo  znan a ga ni mogla dolociti. kmalu se mu je pridruzila pri kuhi. nista se veliko pogovarjala izmenjala sta si le nekaj napotkov in globokih pogledov.